ZGODOVINA

Nediške doline so bile v preteklosti pomembno križišče različnih narodov in kultur. Imele so namreč vlogo pri povezavi Furlanske nižino in porečja Donave,  Italije in Srednje Evrope.

Najstarejše sledi ljudskih bivališč na teh krajih so pustili v prazgodovinski dobi lovci na medvede in ostalo divjad, ki so nahajali zatočišča v številnih jamah in votlinah. Ena od najznamenitejših je tako imenovano zatočišče pri Bjarču, kjer so archeologi leta 1976 pri izkopavanjih našli med ostalimi tudi kremenasta orodja, koščeni vrh sulice in proluknjane školjke.

Od začetka prvega tisočletja pred našim štetjem so za to območje pomembni predvsem trije dogodki: naselitev Venetov, zasedba Keltov in od 3. stoletja pred našim šteejem dalje kolonizacija Rimljanov.

Leta 664 je prišlo v bližini kraja Broxas (blizu Čedada) do prvega spopada med Langobardi in Slovani; leta 720 sta v Lariani, potem ko se so spopadli še nekajkrat, dva naroda sklenila mir in si podelila ozemlje, čigar meja je potekala prav vzdolž hribov med Nediškimi dolinami in Furlansko nižino.

Med letom 1077 in 1420 so Nediške doline pripadale Oglejskem patriarhatu. Pokristjanjeni prebivalci dolin so govorili stari slovenski jezik, zgradili so vasi in cerkve. Že v tistem obdobju sta obstajali Landarska in Merska Banka, ki sta sodili tudi krvnim zločinom, medtem ko so o vsem, kar je zadevalo javno upravo, družinski poglavarji razpravljali na skupščinah posameznih sosednij in v tako imenovanem "arengu" oziroma "veliki sosednji".

Od leta 1420 do 1797 je “Sklavonija” (tako so takrat pravili Nediškim dolinam, ker so tu živeli slovenci) del Beneške republike, ki je priznala nekdanjo ureditev, privilegije in še večjo avtonomijo. Nediške doline so bile oproščene davščin in dajatev, v zameno pa so morale nadzorovati pet prehodov, ki vodijo v Soško in Idrijsko dolino: Podbonesec, Livek, Breg, Klinac, Sv. Miklavž.

Leta 1797 je bila Beneška republika ukinjena in od takrat dalje se je začelo postopno ukinjanje avtonomije v Benečiji. V času francoske okupacije v letih 1805-1813 se je spremenila podoba krajevnih uprav in sodnih oblasti z ustanovitvijo občin in novih sodišč. Avstrija je ponovno osvojila ozemlja leta 1813 vendar je potrdila francoski ureditveni sistem. Leta 1866 so Nediške doline postale del Kraljevstva Italije, ki pa ni priznalo njihove stare posebnosti. Kljub temu so ljudje še naprej govorili v svojem jeziku, še posebej v cerkvah ob bogoslužju.

Oktobra 1917 so bile Nediške doline priča najhušje bitke, ki se je kdajkoli v zgodovini odvijala v gorskem svetu. Avstrijsko-nemška armada je prebila soško frontno linijo. Tako se je začel znamenit in tragičen poraz pri Kobaridu, z junaškim a brezupnim vztrajanjem italjanskih enot pri Štupici in v okolici cervice Sv. Miklavža pri Jagnjedu.

S prihodom na vlast Mussolinija je bila prepovedana uporaba slovenščine v cerkvah ob bogoslužju. Po premirju 08.septembra 1943 se je začelo tudi v dolinah odporniško gibanje proti nemškim četam.

Po koncu vojne je prišlo v dolinah do množičnega izseljevanja. Število prebivalcev se je v treh desetletjih razpolovilo. Leta 1976 je področje zadel zelo močan potres. Ni bilo žrtev, a škoda je bila velika. Na srečo je obnova potekala hitro in naselja so ponovno vzcvetela. Z vstopom sosednje Slovenije v Evropsko Unijo se je odprlo za Nediške doline novo zgodovinsko obdobje.